London – Če bo vse po načrtih bi se najboljši slovenski namiznoteniški igralec Bojan Tokič (36. na ITTF lestvici) na OI v Londonu moral uvrstiti boljše kot pred štirimi leti v Pekingu, ko je prišel med 32 najboljših. Na olimpijskem namiznoteniškem turnirju v Londonu, kjer so že opravili žreb v ekipnem in posamičnem delu tekmovanja, bo namreč edini slovenski predstavnik Tokič nastope začel v drugem krogu. Žreb mu je za tekmeca namenil zmagovalca dvoboja prvega kroga med Gruzijcem Surajujem Sako (319.) in Argentincem kitajskega rodu Songom Liujem (120.). Za pričakovati je, da bo slavil slednji, in če bo Tokič v dvoboju 2. kroga uspešen, ga v tretjem nato čaka Singapurec Ning Gao, tremutno 15. igralec na svetu, in zmagovalec iger Commonweltha 2007, ki je na zadnjih OI na Kitajskem obtičal prav v tretjem krogu. To bo sicer zelo težka ovira za našega igralca, ki pa je tudi premagljiva, saj je Bojan doslej premagoval še višje uvrščene igralce ter tudi olimpijske prvake.
Ob tem se je Tokiču tokrat izpolnila predolimpijska želja, da ne bi takoj naletel na kitajskega tekmeca, kot je bilo leta 2008 v Pekingu, ko je prišel med 32 najboljših. Takrat je za tekmeca dobil Kitajca Ma Lina in je proti poznejšemu olimpijskemu prvaku izpadel. Po novih pravilih lahko v posamični konkurenci na OI državo zastopata največ dva tekmovalca; aktualni prvak Ma Lin (6.) tako sploh ni prišel v kitajsko ekipo, saj bosta namiznoteniško velesilo zastopala le Zhang Jike (1.) in Wang Hao (4.), ki sta tudi prva nosilca in favorita olimpijskega namiznoteniškega turnirja. Eno najmočnejših nekitajskih orožij na igrah bo Nemec Timo Boll (7.), ki se je v začetnem delu turnirja prav tako izognil Kitajcem in bo za začetek igral s Tangom Pengom (32.) iz Hongkonga, kar pomeni, da ima težji žreb kot naš Bojan. Žreb se je mimogrede poigral tudi z obema reprezentancama Koreje, saj bodo v moški ekipni konkurenci igralci s severnega in južnega dela polotoka tekmeci že v prvem krogu..
„V vsakem dvoboju bo za napredovanje potrebna vrhunska igra, veliko bo odvisno od počutja, kančka sreče in še česa. In tudi od telesne pripravljenosti. Prav zaradi tega ničesar ne prepuščam naključju“, pravi Tokič, ki je s profesorjem na fakulteti za šport dr. Miranom Kondričem, ki že vrsto let skrbi za njegovo telesno pripravljenost, delal predvsem na Pohorju, nato na Dunaju in v nemškem Rottenburgu. „Če sem bil v Pekingu zadovoljen z uvrstitvijo med 32 najboljših - v drugem krogu sem izgubil proti poznejšemu olimpijskemu zmagovalcu Ma Linu in mu kot edini Neazijec odvzel niz -, želim v Londonu ta dosežek nadgraditi. Na to, kako uspešen bom, bo vplivalo veliko dejavnikov. Verjamem, da lahko premagam prvo oviro in se uvrstim med 32, potem pa... Na pomembnih tekmovanjih sem največkrat izgubil z igralci z vrha IIF lestvice, upam, da bo tokrat drugače. V Londonu bom razmišljal zgolj o igri in rezultatu“. Bojan je sposoben...
Edini slovenski namiznoteniški igralec, ki se v zadnjih nekaj letih enakovredno kosa z najboljšimi na svetu v tej športni panogi Bojan Tokič je gotovo sposoben za velike rezultate. Največji dosežki 31. januarja 1981 v Jajcu rojenega in od decembra 1992 v Sloveniji živečega namiznoteniškega igralca so povezani z nastopi na evropskih prvenstvih, s katerih se je vrnil s tremi kolajnami bronastega sijaja. Prvo je osvojil leta 2009 v Stuttgartu v dvojicah s soigralcem Srbom Aleksandrom Karakaševićem, drugo in tretjo pa leta 2011 v Gdansku, ko je v dvojicah s Karakaševićem ponovil dosežek iz Stuttgarta, poleg tega je dobil bron še v posamični konkurenci. Tokič si je prvi nastop na olimpijskih igrah priigral leta 2008. Kot novinec je v Pekingu z eno zmago, s katero se je uvrstil med 32 najboljših, v celoti izpolnil svoja pričakovanja. Olimpijske igre v Londonu - nastop na njih si je priigral maja lani na svetovnem prvenstvu v Rotterdamu - so zanj novi izziv, olimpijski turnir vidi kot priložnost za dokazovanje, za potrditev, da sodi v svetovni namiznoteniški vrh. Po lanskem oktobrskem evropskem prvenstvu Tokič ni veliko nastopal na turnirjih, zato je zdrsnil na svetovni ITTF lestvici. Novembra 2011 je bil na 25. mestu, kar je bila njegova najvišja uvrstitev v karieri, sedaj je na 36. mestu.
„Minulo leto je zaznamovalo nekaj vrhunskih dosežkov. Poleg tega, da sem si priigral nastop na olimpijskih igrah v Londonu in osvojil dve bronasti kolajni na evropskem prvenstvu, sem s 25. mestom dosegel tudi rekordno uvrstitev na lestvici ITTF. Z osvojitvijo bronastih kolajn na prvenstvu stare celine sem bil zelo zadovoljen, kajti po njih me tekmeci še bolj cenijo. V Gdansku sem igral odličen namizni tenis, priložnost, ki se mi je ponudila v posamični konkurenci, sem zagrabil z obema rokama - bron je vrhunec v moji dosedanji karieri. Vedel sem, da se lahko zavihtim zelo visoko, in če v polfinalu ne bi trčil na prvega evropskega igralca, Nemca Tima Bolla, ki sem ga v dosedanjih dvobojih - odigrala sva jih približno deset - premagal le enkrat, bi morda zaigral tudi v finalu“, pravi Tokič, ki nadaljuje: „Posebej sem ponosen na dve zmagi proti olimpijskemu zmagovalcu iz Aten, Južnokorejcu Ryu Seung Minu, saj ni mačji kašelj dvakrat premagati igralca z roba desetih najboljših igralcev na svetu. Take zmage ti dajo novega poleta za trdo delo, dodatno samozavest in prepričanje, da nepremagljivih igralcev ni. V svetu je še nekaj igralcev, ki jih še nisem premagal, predvsem najboljših Kitajcev, a morda mi bo podvig še uspel“.
Sploh pa so redki evropski igralci, ki se lahko pohvalijo z zmagami proti najboljšim Kitajcem, saj jim njihova igra ne ustreza. „Zase lahko trdim, da mi igra kitajskih igralcev leži, zato sem jih nekaj tudi premagal. Ne skrivam, da raje igram poti azijskim igralcem, ki tvorijo svetovni namiznoteniški vrh, kot proti najboljšim evropskim igralcem. Čeprav je oboje zelo težko premagati. S Kitajci mimogrede nikoli nisem treniral. Večkrat sem se dogovarjal s kitajskimi igralci in vodstvom njihove reprezentance z željo, da bi treniral z njimi. Obljube so bile dane, ko pa jih je bilo treba uresničiti, sem vselej dobil negativen odgovor. Kitajci doslej še nobenemu igralcu od drugod niso dovolili, da bi treniral ali se pripravljal z njimi. Pred tekmeci skrivajo svoje znanje in izkušnje. V drugih deželah so, kar zadeva skupne priprave, odprti. Doslej sem treniral z najboljšimi japonskimi, južnokorejskimi, nemškimi in tudi drugimi igralci, kar je bilo zame zelo koristno“.
Po Tokičevem prepričanju Evropa ima nekaj igralcev, ki so konkurenčni najboljšim kitajskim, a jih le redko premagajo. Tudi igralci iz drugih azijskih držav kitajskim igralcem težko pridejo do živega. „Kitajci so začeli kraljevati v svetovnem namiznem tenisu pred petnajstimi leti. So izjemno dobro telesno pripravljeni, psihološko zelo trdni, eksplozivni za mizo, odlikujejo se z izjemno močnimi in natančnimi udarci. Močno me zanima, kakšni so njihovi treningi za izboljšanje telesne pripravljenosti in seveda tudi za mizo. Ne verjamem, da se mi bo ta želja kdaj uresničila. Kitajski igralci imajo izjemno močne in mišičaste noge, evropski pa ne, zakaj je žogica po udarcu kitajskega igralca veliko hitrejša kot po mojem udarcu in še bi lahko omenil kakšno podrobnost, ki prispeva k prevladi kitajskih igralcev. Vprašanj je veliko, odgovore poznajo le na Kitajskem. Kitajci veliko vlagajo v namizni tenis, kot po tekočem traku vzgajajo nove in nove šampione. Imajo množico namiznoteniških središč, v katerih se šestletni otroci ure in ure urijo v tem športu. Iz množice izberejo najboljše in jim omogočijo nadaljnje urjenje, dokler ne osvojijo vseh skrivnosti namiznega tenisa in postanejo uveljavljeni igralci, najprej na Kitajskem, nato pa še v svetu“..