Katarina Fišer je učenka šestega razreda OŠ Gornja Radgona. V prostem času rada teče, še raje pa pleše. V zadnjih dveh letih je na športnem področju precej aktivna. In kako se je začelo? Gospa Diana Kočar, trenerka iz atletskega kluba Panvita iz Murske Sobote, jo je po nekajkratnih snidenjih na treningih na osnovni šoli povabila, da se vpiše v atletsko šolo. Tako se je začela s tekom ukvarjati intenzivneje, kar pomeni, da je dvakrat na teden obiskovala trening v Murski Soboti, ob sobotah pa se je udeleževala tekov za Pomurski pokal na različnih koncih Pomurja. Prvo leto je nabirala bogate izkušnje, že v naslednjem letu pa žela prve uspehe.
V tekih na razdaljah od 600 m do 1200 m je namreč v svoji kategoriji vseskozi stala na zmagovalnih stopničkah in ob koncu atletske sezone kot najboljša v svoji kategoriji prejela tudi pokal. Skupaj s tremi prijateljicami iz Atletskega kluba Panvita, pionirkama U12: Tami Ščančar, Sašo Maučec in Veroniko Heric, se je v lanskem letu udeležila tudi tekmovanja v štafetnem teku 4x200 m na državnem nivoju, na katerega jo vežejo prav lepi spomini. Postavile so državni rekord, ki ga do danes druge še niso premagale. »Zelo smo ponosne na ta dosežek,« pravi simpatična Katarina, čigave stene in police v sobi krasijo neštete kolajne in pokali.
Posebej pa je ponosna na zlato medaljo z lanskega Šolskega plesnega festivala, ki se ga je udeležila s šolskimi vrstnicami in v kategoriji od 4. do 6. razreda zmagala posamično v plesih hip hop, latino in pop. »Sprva sploh nisem mogla dojeti,« pripoveduje mlada Radgončanka. Ker sta ji ples in glasba že od nekdaj zelo pri srcu, se je v tem šolskem letu vpisala še v Plesno šolo Zeko v Veščici pri Murski Soboti, kjer je postala članica mladinske tekmovalne skupine. Preizkuša se v disco/show - dance plesih. Njen prvi tekmovalni nastop s to skupino, pod vodstvom Dejana Zečevića, je bil šele pred kratkim, in sicer v Sarajevu, kjer so bili zelo uspešni. Predvsem pa je bilo nepozabno njihovo druženje, ki je bila ena sama velika dogodivščina. Tekaških treningov žal več ne obiskuje, saj bi to bilo zanjo, za šolo in njene starše preveč obremenjujoče, upa pa, da bo za tek še vedno na voljo dovolj časa.
»Zelo pomembni sta volja in želja, toda brez trdega dela in podpore najbližjih, nikakor ne bi šlo,« ugotavlja mlada športnica.