Njegovo življenje je zaznamovala druga svetovna vojna V soboto, 25. julija, je bilo na Turistični kmetiji Mihelič, v Rožengruntu, nadvse veselo. Ta dan je v krogu domačih in prijateljev v tem priljubljenem turističnem okolju praznoval 90 letnico življenja Rado Mlakar iz Žepovc, ki sodijo v občino Apače. Tam smo se po povabilu sina Milna, udeležili slavja tudi mi. Kljub letom je slavljenec kazal veliko razpoloženja. Veselil se je z obkroženimi sorodniki in poslušal igranje in petje Dua Dušan in Tonja, ki je sicer zabaval številne njegove goste. Slavje so mu pripravili njegovi, česar je bil nadvse vesel. Vesel je bil tudi obiska delegacij, ki so mu izročali darila in čestitke. Čestitke in darilo sta mu, v imenu organizacije in predsednika KO ZB Apače Vojka Galičiča, ki je bil zaradi bolezni v bolnišnici, predala njihova člana Anton Cunk in Vinko Peternel, v imenu DU Gornja Radgona mu je čestitala in ga obdarila Kristina Kaučič iz Gornje Radgona. Nadvse vesel je bil obiska župana občine Apače dr. Darka Anželja, ki mu je čestital k njegovem visokem življenjskem jubileju v imenu občine, ter mu izročil darilni bon, ki jih ob jubilejih svojim občanom podari občine. Lepa gesta občine in župana! Župan je ob nagovoru med drugim dejal: »Z veseljem sem se odzval vašemu vabilu, da lahko z vami praznujem njegov jubilej. Vam slavljenec Rado, pa želim lepo in mirno življenje v krogu vaših najdražjih in da se še srečamo ob naslednjih vaših jubilejih.« Slavljenec, je z županom nazdravil in se tudi na tak način veselil njegovega obiska. Svojemu dedku je za mikrofonom zaželela tudi zdravja in veselja ob praznovanju njegova vnukica Manuela Mlakar.
In, še kratka življenjska zgodba našega slavljenca. Bila bi lahko daljša, a smo omejeni s prostorom. Rado Mlakar se je rodil 26. julija 1919. leta v Brezovici pri Žireh na Gorenjskem. Njegovo mladost življenja je zaznamovala vojna. Vojaško življenje se je začelo, ko je tik pred drugo svetovno vojno služil vojake v jugoslovanski vojski. Ob razpadu vojske se je z vlakom vračal domov, a so ga na poti zajeli Nemci ter ga poslali v ujetništvo v Nemčijo, kjer je bil na prisilnem deli v tovarni avtomobilov BMW na Bavarskem. Ko se je po velikih mukah, vrnil v Slovenijo, se je vključil v partizane. Kot partizan je deloval v Cankarjevi brigadi, kjer je bil leta 1943 zajet od Nemcev in transportiran v taborišče Buchenwald v Nemčiji. Tam so ga shiranega in onemoglega osvobodili ruski vojaki in ga poslali na zdravljenje in okrevanje na Češko, kjer je ostal vse od osvoboditve pa do 1947. leta, ko se je po okrevanju, vrnil v svoj kraj Žirovnico. Ob vrnitvi njegove domačije ni bilo več, saj je bila v vojni požgana. Kot mladeniča ga je tedanja oblast poslala v tedanjo radgonsko občino, kjer je bil zaposlen kot miličnik na postaji milice, ki je delovala v negovskem gradu. V Žepovcih, kjer vseskozi živi, kot kolonist dobil hišo in nekoliko zemlje. Tu si je ustvaril družino v kateri so se rodili štirje otroci: Rado, Cvetka, Milan in Vinko, ki so očeta obdarili z petimi vnuki in 4 pravnuki. Ko je pustil miličniško službo se je zaposlil v KK Radgona, kot kovač, kjer je tudi dočakal pokoj. Oče Rado Mlakar jesen življenja preživlja pri sinu Milanu in snahi Nadi.
Razumljivo je, da je Rado vseskozi član Zveze borcev. Kot borec in interniranec je nosilec številnih priznanj, med drugim je nosilec Medalje zasluge za narod in Medalje zasluge za hrabrost. Ob tem je član RK, Društva upokojencev Gornja Radgona, Pododbora Apače in Društvu pregnancev. Kot je povedal sin Milan, imajo o očetovem vojaškem in taboriščne življenju veliko dokumentacije. Pokazali so nam tudi knjigo, kjer so objavljeni naslovi taboriščnikov iz taborišča Buchenwald, med katerimi je tudi njegovo ime. Rado kljub letom rad bere. Posebno rad prebira Slovenske novice in Prepih, ki prihajata v njihovo hišo.