Ko se je nedavno moj prijatelj, ki ne želi biti imenovan, sprehajal po gozdu, je naletel na kup odvrženega kruha v štrucah. Naredil je fotografijo in nam poslal, da jo objavimo. Ob tem je poslal tudi komentar. Ne gre mu z glave, da lahko nekdo kar tako v ozdu odvrže nekaj kilogramov kruha. Če ga že ni mogel pojesti, bi ga vsaj namenil živalim. Gotovo bi se kak prašič razveselil take pojedine, je še dodal.
Tisti, ki smo v preteklosti stradali kruha, še težje razumemo to dejanje. Naj dodamo svojo zgodbo za kos kruha z marmelado. Bilo je po drugi vojni, ko je v Gornji Radgoni delovala javna mlečna kuhinja, v kateri so otrokom, ki so jo obiskali, brezplačno izročili kos kruha namazan z jabolčno marmelado. Ob tem je vsak dobil še skodelico mleka. Tedaj sem živel v Negovi. Otroci iz podeželja smo zvedeli, kako priti brezplačno do kruha. Željni kruha smo se odpravili v Gornjo Radgono in obiskali omenjeno mlečno kuhinjo. Težko je opisati, koliko sreče smo doživeli, ko smo prišli do kosa kruha namazanega z marmelado. Po prvem obisku mlečne kuhinje, smo šli po Radgoni in se čez nekaj časa vrnili po še en kos kruha. Prodajalka nam je dejala, da smo ga že dobili. Ko smo ji povedali, da smo prišli samo »na kruh« iz Negove, nam je vsakemu, bili smo trije, izročila kos z marmelado namazanega kruha. Zakaj to pišemo? Zato, da bodo mlajši, posebno taki, ki na tak način zaničujejo kruh, vedeli kako težko je bilo včasih priti do njega. Sicer je znana izreka, da je treba iz tal pobrani kos kruha poljubiti, kar poudarja njegovo vrednost in spoštovanje do njega.