Eden trenutno najbolj znanih slovenskih zapornikov, nekdanji razvpiti podjetnik, mag. Roman Leljak bo najverjetneje prišel v Guinnessovo knjigo rekordov, kot največji knjižni ustvarjalec v času prestajanja zaporne kazni. Čeprav je v zaporu šele dobra tri leta je Leljak napisal in izdal že sedem knjig. Vse njegove knjige, katere izdaja v okviru Društva za raziskovanje polpretekle zgodovine Ozna, so namenjene predvsem zgodovinskim dogodkom, zlasti iz vojnega in povojnega obdobja 1941/1950, ter osamosvojitvenem dogajanju v Sloveniji. Njegova sedma (zaporniška) in skupno 14. knjiga, pod naslovom: Črne bukve Gornje Radgone, je namenjena „teroristični organizaciji Udba“, kjer je z objavo neštetih arhivskih dokumentov, v „črno zavil“ stotine in celo tisoče mrtvih in živih domačinov s širšega radgonskega območja. In čeprav so nekateri prepričani, da knjiga samo dodatno ločuje državljane na „naše in njihove“ je avtor knjige Leljak prepričan, kako je potrebno javno „priznati krivice“ ene in druge strani ter potem, ko bo obelodanjena resnica, zadeve prepustiti zgodovinarjem. Podobno je pri predstavitvi knjige, katerega se je pod vodstvom Sama Tuša, v Kulturnem domu Gornja Radgona udeležilo nekaj deset poslušalcev, menil še en zgodovinar, dr. Ivan Rihtarič.
Strinjali so se sogovorniki, da knjiga, kjer avtor ni komentiral avtentičnih dokumentov, ki jih je pridobil predvsem iz državnega arhiva, obdeluje eno najbolj črnih obdobij slovenske zgodovine. Poleg političnih pobojev, pa je v ospredju izselitev Nemcev iz Apaške doline ipd. Kljub temu na predstavitev najnovejšega Leljakovega izdelka, ki pa zdaleč ni zadnji, ni bilo veliko novinarjev, a tudi več domačinov so pričakovali. „V veselje mi je sporočiti, da sem končal knjigo Črne bukve Gornje Radgone. Knjiga, ki ima 562 strani, velikega A4 format, je v biti zbornik dokumentov o delovanju Udbe za čas med 1945 do 1950 za področje Gornje Radgone, Radencev, Apač, Benedikta, Sv. Jurija ob Ščavnici, Cerkvenjaka in Radensburga. V knjigi je med drugim, prvič slovenski javnosti predstavljen seznam vseh izseljenih iz Apaške doline“, je uvodoma dejal Leljak.
Po njegovem je Udba bila teroristična organizacija. „Tako jo o tej službi zapisalo Ustavno sodišče RS. Odločil sem se, da tokrat objavim del dokumentov o dejavnosti te strašne organizacije, ki je vzela v svojem času delovanja mnogo več življenj kot okupator, v katerem še danes mnogi iščejo izgovor za svoje zločine oziroma obstoj. Dokumenti segajo v vsako hišo, prav v vsaki hiši si je Udba našla sodelavca ali žrtev. Upam, da bodo ta zbornik prelistali mladi rodovi in doumeli, da prihodnost ni graditi na tradicijah NOB, OF, da nam takratni rodovi niso zapustili nič svetega in dobrega. Zabloda je razmišljati, da so nas osvobodili od okupatorja, mogoče so pomagali zahodnim osvoboditeljem Evrope, toda pahnili so nas v takrat še mnogo večje zlo od okupatorja, ki nas v mnogo čem okupira še danes – to je komunizem“!
Sam Leljak je v Arhivu RS našel zapisnike izseljenih, ki jih je 1946 zapisala Udba. Zapisnik je narejen za vsako izseljeno družino posebej. Verjame, da se je kakšen zapisnik tudi izgubil, na primer zapisniki izseljenih iz Podgrada. „Toda vseeno je to prvi seznam vsaj večine izseljenih iz širšega območja Gornje Radgone, seznam, ki bo še dolgo opominjal v prihodnosti, da je v tem kraju narejeni velik zločin. Seznam sem urejeval izključno na osnovi zapisnikov Udbe, imena sem prepisoval dobesedno. Verjamem, da jih je mnogo napisano nepravilno. Bilo bi potrebno veliko časa, da bi popravil napake neukih pripadnikov Udbe, ki se niso potrudili niti pravilno prepisati imen iz njihovih dokumentov, gledano s stališča zgodovine pa bi to bilo zgodovinsko napačno. Seznam temelji samo na zapisnikih Udbe. Skoraj tri tisoč ljudi je 13.1.1946 odpeljano od doma, od tega je bilo 37 procentov otrok, starih eno leto je bilo 33. Grozno! Najstarejši izseljeni domačin je bil star 101 leto. V enem povojnem letu je v Radgoni povprečno zaprtih 200 ljudi. In ta totalitarna vojna fašističnega komunizma se je začela umirjati komaj po letu 1951“.
Leljak trdi, da je samo za čas od 1945 do 1950 je ohranjenih skoraj 20.000 dokumentov o delovanju Udbe za okraj Gornje Radgone. Potrebno bo analizirati vse te dokumente, uredite sezname žrtev, sodelavcev, krivcev in mnogo drugega. „Bili bi to dolžni zaradi vseh, ki bodo še živeli v teh krajih. Zgodovina nas mora učiti življenja, nas poučevati kako ne smemo živeti. Na žalost Gornja Radgona svoje zgodovine nima zapisane, tako kot je nima niti država. Napisana komunistična zgodovina nam ne prinaša prihodnosti. Prinaša nam samo prihodnost, ki jo čutimo prav ta leta. Mnogi očitajo, da je prav oblast po devetdesetih letih uničila Slovenijo. Mogoče imajo prav, mogoče res ne živimo v komunističnem času, živimo pa v času, ko to državo vodijo sinovi in vnuki komunističnih veljakov. Tega si ne znamo in nočemo priznati. Nekaj let nazaj so sedanji vodilni v občini Gornji Radgoni predlagali, da bi v apaški dolini slavili obletnico naselitve. Slavili bi dan, ko so se vselili na žulje ljudi nad katerimi je bil storjen genocid, slavili bi dan, ko so zastonj dobili hiše, ki so v svojih kleteh hranile še vso zaloge hrane do spomladi. Mnogi znajo povedati, da je po tistem nesrečnem trinajstem januarju 1946 še mnogo časa na sušilnih štrikih viselo enako spodnje perilo. Perilo je bilo isto, samo ljudje so bili drugi. Haaško sodišče še danes preganja komandante, ki so prisilili ljudi, da zapustijo svoje domove v devetdesetih letih. Verjamete, da je 13 januarja 1946 slika bila drugačna? Ne, tudi te kolone so vodili »mladiči«, tudi to je bilo etično čiščenje, tudi to je bil genocid. Na žalost bodo mnogi še vedno trdili, da so izseljeni samo »krvavi kulturbundovci«. Samo realen in razumen pogled na seznam vseh izseljenih v tej knjigi, ovrže takšno sprenevedanje. Bil je to genocid za katerega je odgovorna OF in KPS“, je med drguim dejal Leljak, ki pa ni slišal enega izmed prisotnih, da bi ob kakšni priložnosti moral pogledati tudi kolone izseljencev, izgnancev, mobilizirancev, internirancev..., ki so jih prav z radgonskega območja izgnali ali likvidirali Nemci in domači izdajalci...